telefoni

Popoldan po kosilu sedim na balkon in ob kozarčku dobrega rdečega vina opazujem otročke in mladino kako se igrajo na bližnjem igrišču. Otročki se veselo podijo za žogo sem in tja, brcajo na gol in mečejo na koš. Tako brezskrbni so. Edina skrb jim je kdo bo prej zabil gol ali dal koš. Tako bi moralo biti povsod. Brezskrbno otroštvo. Pa žal dandanes ni več tako. Takoj ko malo odrastejo jim starši kupijo mobilne telefone. Tako igra in otroštvo izgineta. Gledam t mladino tam čez. Sedijo na klopeh, pa normalno kot vsi. Sedejo na naslonjalo in noge na sedišče. V eni roki telefon, v drugi pa obvezna cigareta, kot znak, zdaj pa sem odrasel. Vsak strmi v svoj »pametni« telefon. Zgledajo kot pantomimi, brez besed zaviti v cigaretni dim.

Vsake toliko se kdo nasmeji in oglasi, pokaže sestavek na internetu sosedu, da se nasmeji še on. Potem pa spet naprej »buli« v ekran svojega telefona. Brez tega današnja mladina ne zna več živeti. Ne poznajo več iger z žogo, vožnje in dirkanje s kolesi po okoliških pločnikih, plezanja po drevesih. Ni čudno, da potem v šolah pri predmetu telovadba ugotavljajo zmanjšano motoriko današnjih otrok. Saj je nimajo kje dobit. Oziroma ja, prsti jim delajo s hitrostjo svetlobe, ko pišejo kratka sporočila. Vse ostalo pa nič. Saj so izjeme, kot povsod drugod. Samo večina ne zna narediti stoje ali pa hoditi po gredi. Ko padajo s svojih skuterjev zgleda kot da bi desko postavil po koncu in jo spustil na tla. Tako zgledajo. Nobenih refleksov, ničesar, padejo plosko kot deska. Ti telefoni še poneumljajo ljudi. Je res, da nam marsikdaj in marsikje olajšajo kakršnokoli opravilo, samo večinoma ni tako. Mladina ne več pravilno pisati, dobro računati ali pa tekoče brati. Vsi ti slengi in žargoni, pa kratice pri pisanju kratkih sporočil, vse to zmanjšuje pismenost. Popijem kozarec vina do konca in odidem v kabinet. Bom prebral par strani knjige. 

…