Tinitus je zaznavanje zvoka brez zunanjega dražljaja. Kaže se kot šumenje, piskanje, brnenje ali utripanje v enem ali pa v obeh ušesih. Občutek je lahko tak, kot da zvok prihaja od zunaj, čeprav je izvor v samem slušnem sistemu.
Velikokrat se vprašamo, zakaj nekateri slišijo zvok, ki ga drugi ne. Zato je tinitus simptom in ne samostojna bolezen; povezan je s slušnim živcem ter možganskimi centri za zvok. Možna je razlika med akutnim in kroničnim tinitusom. Medtem ko je subjektivni tinitus najpogostejši, je objektivni redkejši. Najpogostejši vzrok, da prideš do tinitusa, je izpostavljenost glasnemu hrupu – naj bodo to koncerti ali delo v hrupnem okolju. Vzroki so lahko tudi starostna izguba sluha, poškodba ušesa oziroma slušnega živca ali mehanske zapore (na primer ušesno maslo). Pogosti sprožilci so stres in napetost, lahko pa so razlog tudi nekatera zdravila z ototoksičnim učinkom.
Obstaja jasna povezava s sluhom: poškodovane dlačnice v notranjem ušesu zmanjšajo zvočne signale, možgani pa jih poskušajo nadomestiti. Tako nastane »fantomski zvok« kot posledica nevrološke prilagoditve, podobno kot pri občutku fantomske bolečine. Zdravniško pomoč je priporočljivo poiskati zlasti, če se je tinitus pojavil nenadno ali enostransko, če nastopi skupaj z izgubo sluha ali vrtoglavico, če je zvok pulzirajoč in usklajen s srčnim utripom ali če ti simptomi trajajo več kot nekaj tednov. Zdravnik opravi diagnostiko, vedno tudi test sluha, ter preveri morebitne mehanske vzroke.
V redkih primerih so potrebne dodatne slikovne preiskave. tinitus je lahko ozdravljiv, odvisno od vzroka; v številnih primerih je le začasen. Pogosteje pa gre za obvladovanje tinitusa kot za popolno odpravo. Zgodnje ukrepanje in celostna obravnava sta ključna za boljše vsakodnevno funkcioniranje.
Comments are closed, but trackbacks and pingbacks are open.