Kompost je več kot le kup odpadkov.

Pred dvema letoma sem se končno odločila, da si postavim kompost na vrtu. Sprva sem imela ogromno vprašanj: ali bo smrdel, privabljal miši, ali bom sploh znala ločevati pravo vrsto odpadkov? Ampak ker me je vedno bolj vleklo k trajnostnemu načinu življenja, sem si rekla: poskusi, pa boš videla.

Začela sem s preprostim lesenim zabojem za kompostiranje, ki sem ga postavila v senčen kot vrta. Ugotovila sem, da ni tako zapleteno, kot sem si predstavljala. V kuhinji imamo zdaj vedro za organske odpadke – tja gre vse od kavne usedline, zelenjavnih olupkov, čajnih vrečk do jajčnih lupin. Na vrtu pa dodam še travo, suhe liste in drobne vejice.

Danes mi kompost pomeni ogromno. Ne samo da se zmanjšuje količina odpadkov, tudi zemlja na vrtu je veliko bolj rodovitna. Paradižniki letos rastejo kot nori! In tisti občutek, da nekaj prispevaš k naravi, te tiho spremlja vsak dan.

Zanimivo je, kako hitro ti kompostiranje zleze pod kožo. Sprva sem pazila na vsako stvar, ki sem jo vrgla v vedro – ali je dovolj razgradljivo, ali ni preveč mokro, ali imam pravo razmerje med ‘zelenim’ in ‘rjavim’ materialom. Potem pa sčasoma vse to postane naravno. Ko kuham, sproti ločujem odpadke, otroka pa sta me celo začela spraševati, kam gre kaj in zdaj vsak s ponosom odnese svoj delež na kompostni kup.

Malo me je skrbelo, da bo kompost poleti smrdljiv, a če je sestava pravilna, neprijetnih vonjav ni. Prav nasprotno – zemlja, ki nastane, ima prav prijeten, ‘gozdni’ vonj. Uporabljam jo za vse. Gredice, lončnice, sadike. Včasih si vzamem popoldne in kar uživam, ko premetavam zrel kompost in ga dodajam rastlinam.

Poleg vsega pa me veseli tudi to, da manj pogosto nosimo smeti, saj se organski odpadki zdaj uporabijo. Kompost je postal več kot le kup odpadkov, postal je simbol skrbi, cikličnosti in potrpežljivosti. Nekaj, kar mi daje nazaj več, kot sem pričakovala.